Hvaležnost
Zastanem za trenutek in pomislim. Gledam vse ljudi, ki so okoli mene, ki so ali so bili del mojega življenja, potniki in mimoidoči, ki so pustili sled, ko sem jih spoznala. Pomislim. V kakšnem svetu živim? Sama vidim zadnje čase le neko gosto meglo. Ljudi, ki živijo v času, kjer so po večini pomembne le materialne stvari. Stvari, ki naj bi jih naredile srečne so predvsem tiste, ki jih lahko kupijo. Vidim ljudi, ki živijo v prepričanju, da le to da napredujejo zanje pomeni nekaj več, ne glede na posledice, ki jih lahko nanesejo s tem, ko ne gledajo na ljudi poleg sebe. Jih teptajo. Zastanem in pomislim. Smo res pozabili oziroma vzeli za samoumevno tisto kar nas res lahko osreči? Smo pozabili na hvaležnost za male stvari v življenju oziroma jih niti ne vidimo do trenutka, ko nam ravno ta del manjka? Ko smo zdravi, je seveda vse v redu, pa pomislimo na to le takrat, ko zbolimo? Ko se dobro razumemo z ljudmi, seveda pomislimo le takrat, ko se prepiramo in opravljamo kako zelo je nekdo &quo